Vendar moja metoda ni samo za osebe, ki jim grozi invalidnost. Je za vse, ki želijo izboljšati svoj vid in jim ni treba uporabljati korekcijskih očal in kontaktnih leč. Tako je bilo z gospo Marto, ki je malce starejša od mene.

... nujno preberite to, kar vam želim povedati..

To je sporočilo, ki lahko reši življenje vas in vaših bližnjih. Zagotovo pa poveča njegovo udobje zaradi obnove pravilnega delovanja vašega vida.

Ko sem razvil svoj izum, sem imel samo 17 let ... in nekoliko zapostavljen hobi, modelarstvo. To strast je v meni prebudil moj ljubljeni dedi, ki je praktično živel v svoji delavnici. Kadarkoli sem imel priložnost, sem se družil z dedkom, ki me je naučil sestavljati, obdelovati in oblikovati različne stvari. Zahvaljujoč temu sem že pri 8. letih sam znal popraviti radio ... v starosti 12 let pa sam narediti takšen radio iz nič. Dedi je bil zelo ponosen name!

S časom sem pa vedno pogosteje opažal, da dedi ne vidi več tako dobro kot nekoč. Stekla v očalih je moral vedno znova menjati z bolj debelimi. Pri modeliranju si je nekaj časa pomagal z raznimi optičnimi pripomočki. Nazadnje pa jih ni več uporabljal, ker mu sploh niso pomagali. Veliko stvari je delal „na pamet“ in „na slepo“, kot je sam govoril. Pogumno sem mu začel priporočati, da morda ne bi smel več uporabljati orodij, ker tako slabo vidi ... Ampak on se je pretvarjal, da me ne sliši, da pozna svojo delavnico tako dobro, da bi lahko v njej zgradil letalo z zaprtimi očmi.

Ko imaš nekoga zelo rad in ga spoštuješ, ga je težko opozoriti. Zato ga, kljub temu, da sem čutil, da se lahko dedi v kratkem času poškoduje, nisem uspel pravočasno zaustaviti. Zato se bom na žalost do konca življenja počutil krivega zaradi tega, kar se je zgodilo kasneje ...

Nekega dne me je po šoli poklicala objokana babi. Dedi je bil v bolnici. Rezal je les na namizni žagi in ni opazil, da je rezilo preblizu njegovi roki ... Urezal se je. Dedek je izgubil 2 prsta...

Bil sem žalosten in hkrati jezen. Ko sem vstopal v bolnišnico, sem hotel kričati na dedka. Mu povedati, kar mu gre: „Kaj sem ti rekel?!“. Ko pa sem ga videl na bolnišnični postelji, nisem mogel ničesar reči. Dedek je gledal na svojo povito roko in se žalostno smehljal. „No, dragi moj, konec je dobrih časov. Najbrž si imel prav ... Ko bom naslednjič umazal stene s krvjo, me bo babi verjetno nagnala od doma. Moram žrtvovati to svoje žaganje v delavnici ...“ – se je skušal pošaliti, vendar sem videl, da je komaj zadrževal solze.

Mislil sem, da mi bo počilo srce. Vedel sem, da je ta delavnica zanj veliko več kot omarice polne orodij in vijakov. To je bilo vse njegovo življenje. Veliko nepozabnih spominov, ki so bili povezani tudi z mano.

Začel sem se spraševati, kaj bi lahko naredil, da bi dediju pomagal obnoviti brezhiben vid. Na spletu in v knjigah sem veliko prebral o sestavi očesa in metodah izboljšanja vida. Za večino znanstvenikov je bila edina rešitev laserski poseg ali operacija. Sam pa sem se prestrašil tega in si nikoli ne bi upal kaj takega predlagati dediju. "Laser? Za oči? Raje imam metek v glavo." – je odločno povedal.

Zato sem takoj, ko sem izvedel o državnem prvenstvu mladih modelarjev, takoj vedel, da bom sodeloval v njem ... In vedel sem tudi, kakšne vrste napravo hočem skonstruirati.

To tekmovanje je bila moja velika priložnost, saj naj bi finale potekalo v prestolnici v obliki predstavitve. Prisostvovali naj bi tudi direktorji raznih tehnoloških podjetij in investitorji. Upal sem, da bo moj izum pritegnil nekoga, ki mi ga bo pomagal patentirati. Potem pa izdelati izum na boljši opremi, kot je ta, ki sem jo lahko uporabljal v garaži mojega dedka.

Začel sem intenzivno delati na napravi, ki bi pomagala izboljšati vid mojemu dedku. Glavna inspiracija mi je bil en znanstveni članek. V njem je bilo napisano, da so imeli naši prazgodovinski predniki celo življenje pravi sokolji vid. Kako je to mogoče? To je bila posledica dveh stvari ... v bistvu dveh vaj za vid:

Takšni življenjski pogoji so ljudi primorali, da gledajo skozi raznovrstne ovire (drevesa, travo, skale), torej do pogostega, izmeničnega koncentriranja vida na to, kar je blizu in kar daleč. Zahvaljujoč temu so bile človeške oči neverjetno izurjene. Danes na žalost nimajo takšne motivacije, da bi vadile vsak dan. Ko pa začnejo slabše videti, pa dobimo recept za očala ... Ki delajo celotno delo za naša zrkla in jih še bolj polenijo! To ne vodi nikamor.

Zato sem pri snovanju svojega izuma poskušal reproducirati dražljaje, ki so motivirali oči naših prednikov k vadbi.

Moja različica vaj vida je morala biti preprosta, jedrnata, obenem pa ni smela utruditi oči. Zato sem jo izdelal v obliki očal, ki imajo namesto stekel zaslon, poln majhnih odprtin, skozi katere je mogoče gledati. Ta očala sem imenoval „pikasta očala“ – ker so videti, kot da so gosto pokrita z debelimi pikami.

Izračunal sem, kako morajo biti razporejene odprtine, kakšen je njihov premer ter koliko mora znašati razdalja celotnega zaslona od človeškega očesa. Na osnovi tega sem izdelal prototip, ki sem ga skupaj z dokumentacijo nekega dne prinesel v šolo. Hotel sem ga pokazati svoji učiteljici tehničnega pouka. Ona je imela kot edina na šoli možnost, da priporoči moj izum, tako da bi šola financirala mojo udeležbo na tekmovanju in pot na zaključno predstavitev..

Ni me imela preveč rada, ker sem jo med uro večkrat opozoril na napake, ki jih je delala. Hočemo ali ne, sem imel v tehničnih stvareh pogosto nekaj več znanja od nje. To ji ni bilo všeč. Trdila je, da s tem spodkopavam njeno avtoriteto. Vendar nisem mislil, da mi bo naredila nekaj takega...

Po uri tehnike, ko so se sošolci pripravljali na odhod, sem stopil do nje in ji pojasnil, na čem temelji moja zamisel. Pokazal sem ji prototip skupaj s kupom tehničnih risb in izračunov. Vendar sem namesto besed podpore ali kakršnih koli vprašanj takoj slišal: „In tole naj bi izboljšalo vid ...? Jao, Gajič, Gajič, ti pa si jaki izumitelj ... Tale traparija ni dobra za nič. Ne delaj si sramote! Ni govora, da bi priporočila tole neumnost ... Sram bi mi jo bilo pokazati že komu v zbornici!“.

Počutil sem se, kot da gorim od sramu. Ko so sošolci slišali te besede, so prenehali hoditi iz razreda. Na vse so gledali kot na nekakšno predstavo. Učiteljica je opazila to in pred vsemi zlonamerno dodala: „Če tako verjameš v ta projekt, prosim lepo, pojdi sam na tekmovanje s temi očali. Na lastne stroške. Ker v šoli zagotovo ne boš dobil denarja za to ... Na tvojem mestu bi ostala doma, ker se boš samo osmešil. V vsakem primeru bomo vsi skupaj v razredu z veseljem poslušali, kako ti je šlo“.

Verjetno nikoli v življenju nisem bil tako osramočen. Brez besed sem pospravil prototip z dokumentacijo in odšel iz razreda ob neumnih opazkah mojih sošolcev. Vedel sem, da lahko računam le nase. Moji starši so imeli tedaj finančne težave in nisem jim hotel delati težav. Zato sem se odločil plačati sodelovanje v tekmovanju in kasnejšo potovanje iz lastnih prihrankov. Zaslužil sem jih med počitnicami, s pomivanjem posode v restavraciji. Hranil sem jih za računalniške komponente, s katerimi sem hotel sam sestaviti računalnik, korak za korakom od najmanjšega vijaka. „Kaj moreš, računalnik bo moral počakati. Dedek je bolj pomemben.“ – sem si rekel brez pomisleka.

Končno je prišel dan tekmovanja. Po različnih organizacijskih težavah, s katerimi vas ne bom dolgočasil, sem prišel v dvorano, v kateri so mladi modelarji predstavljali svoje izdelke. Tam sem pogosto presenečeno opazoval, kakšne neverjetne stvari so zasnovali moji vrstniki ...

Medtem pa k moji stojnici ni pristopil DOBESEDNO NIHČE. Navkljub množici v dvorani, moja pikasta očala niso niti za trenutek pritegnila pozornosti nobenega od obiskovalcev. Komisija tekmovanja mi je iz vljudnosti postavila nekaj vprašanj, potem pa brez komentarja stopila k naslednji predstavitvi.

Bil sem obupan. V ušesih so mi odzvanjale besede učiteljice, ki je povedala, naj se ne sramotim ... Ali moj izum res ni imel nobene vrednosti? Bil je precej nevpadljiv, ampak tudi kartica za bankomat ni ravno nekaj posebnega ... pa lahko toliko stvari uredi!

Moje razmišljanje pa je prekinil možakar, ki se je približal mojemu prototipu mojih pikastih očal. Dal mi je svojo vizitko in povedal, da zastopa predsednika velikega tehnološkega podjetja. Takoj mi je začel postavljati precej specifična vprašanja. Eno uro se je pogovarjal z mano in beležil razne stvari. Za konec je povedal, da me bo poklical, če bo predsednika zanimal moj projekt.

Predstavitve je bilo konec, tekmovanje je bilo odločeno. Seveda nisem zmagal jaz ... Niti nisem verjel, da me bo človek, s katerim sem se pogovarjal, res kasneje poklical. Domov sem se vračal z občutkom popolnega poraza. V mislih sem že videl, kako me bo učiteljica tehnike vprašala pred celim razredom, ali se lahko pohvalim, kako je bilo na tekmovanju ...

Vendar sem čez nekaj dni prejel klic, ki je spremenil vse moje življenje.

Bil sem v šoku, ko me je poklical sam predsednik tehnološkega podjetja, katerega predstavnik se je pogovarjal z mano med predstavitvijo. „Tvoj izdelek je treba izpopolniti. Naredil si ga tako dobro, kot ti je omogočala oprema in materiali, ki si jih imel na voljo. – je povedal – V mojem podjetju boš imel na voljo najsodobnejša orodja, najsodobnejše umetne snovi in podporo štaba mojih najboljših strokovnjakov. Pridi k nam in z našo pomočjo boš ustvaril pikasta očala, ki bodo pomagala rešiti vid ne le tvojega dedka ampak tudi vsega človeštva“.

Ni me bilo treba dolgo prepričevati. Potem pa je šlo vse zelo hitro, čeprav je v resnici trajalo kar leto in pol. Po dogovoru s starši sem pustil šolo in odpotoval, da bi ustvaril nov, boljši prototip pikastih očal. Po več poskusih mi je na koncu uspelo pridobiti rezultate, ki so osupnili celo največje specialiste s področja okulistike. Predstavljajte si, da ...

... vse to tako v polni osvetlitvi, ki ustreza sončni svetlobi opoldne, in v slabi svetlobi, ki je primerljiva s prižgano svečo!

To je povzetek, ki smo ga pripravili z raziskovalno ekipo po naši preiskavi:

Ena od prvih oseb, ki so preizkusile moja pikasta očala, je bil moj dedek. Vsak dan me je klical in z vedno večjim veseljem obveščal o tem, kako se mu izboljšuje vid. 21. dan sem v slušalki slišal: „Vidim tako dobro, da si mi v delavnici niti pri najmanjših vijakih ni treba več pomagati s povečevalnim steklom. Nikoli v življenju nisem imel tako dobrega vida! Fante, vedno sem vedel, da boš nekoč veliko dosegel ... Vendar nisem mislil, da boš v tako mladi starosti ustvaril nekaj, kar bo pomagalo tako veliko ljudem!“ – Dedek ni mogel skriti čustev in ponosa.

Učinke, pridobljene v preskusu, je potrdil neodvisni raziskovalni center iz Toronta (Kanada) Do tega trenutka je moja metoda pomagala kar 23 tisoč osebam na celem svetu. Vsaka izmed njih je izboljšala svoj vid in dosegla popolno kakovost vida. To jo dela prvo – in edino! – metodo, katere učinkovitost v obnovi delovanja organa vida, znaša 100 %. Brez obiskov specialista, brez laserja, skalpela, korekcijskih očal in kontaktnih leč.

Prisrčno vas vabim, da sami preizkusite moja pikasta očala. To je metoda s potrjeno učinkovitostjo ... 23 tisoč oseb se ne more motiti! Njihova priporočila pa spremljajo rezultati 436 testov in 8 certifikatov najprestižnejših razskovalnih centrov s celega sveta.

Moja metoda je za vsakogar, ki se želi znebiti težav z vidom. Niso pomembne starost, vrsta okvare vida ali resnost težave: To pa zato, ker je ta metoda ...

Luknjičasta očala lahko prejmete na neverjetno preprost način. Zadostuje, da izpolnite obrazec v 2 minutah in že po nekaj dneh boste prejeli pošiljko. To je najbolj enostavna pot za vas. Obenem pa najbolj cenovno ugodna. Zakaj?

Na žalost je proizvodnja pikastih očal draga zaradi napredne tehnologije in materialov najvišje kakovosti. Vendar sem hotel, da bi bila moja metoda dostopna vsem mojim rojakom, ki jo potrebujejo – in ne le bogatašem. Zato sem dosegel, da prek te strani prejmete pikasta očala s privlačnim sofinanciranjem 50 % za sodelovanje v klubu ugodnosti.

Hvala, da ste si vzeli čas za moje sporočilo. Prepričan sem, da vam bodo pikasta očala pomagala obnoviti popolnoma zdrave oči – kot so pomagala mojemu dedku in tisočem drugih oseb. Želim vam, da bi hitro začeli uživati v jasnem vidu. Končno boste lahko delali vse te reči, katere vam je prej onemogočala vaša okvara vida. Pomislite, da so to časi, ki se ne bodo nikoli več vrnili ... in z veseljem glejte v prihodnost!